Začetki težkih kosilnic segajo v konec 19. stoletja. V tem obdobju, ko se je kmetijska mehanizacija začela oblikovati, so si ljudje prizadevali izboljšati učinkovitost upravljanja s travinjem na pašnikih in kmetijskih zemljiščih z eksperimentiranjem z mehanskimi sredstvi, ki so nadomestila ročne kose. Zgodnja oprema za košnjo je imela sorazmerno preprosto zasnovo, ki je običajno uporabljala mehanske-potiske ali živalske-vleke; ti so uporabljali zobnike ali ročične mehanizme za pogon izmeničnih rezil in s tem košnjo trave. Čeprav je bila učinkovitost opreme v tej fazi razmeroma nizka, je bila postavljena temeljna podlaga za poznejše tehnologije mehanizirane košnje.
S široko uporabo motorjev z notranjim zgorevanjem so kosilnice postopoma prešle s človeške ali živalske na bencinski ali dizelski pogon. Hkrati se je rezalni mehanizem razvil od izmeničnih rezil do rotacijskih rezalnih enot. Pojav tehnologije rotacijske košnje je povzročil dramatično povečanje učinkovitosti košnje. Poleg tega so se zasnove opreme začele gibati v smeri večjega obsega in večje specializacije, kar je privedlo do pojava velikih-strojev za košnjo, primernih za kmetije, letališka območja in občinske krajinske-naprave, ki jih je mogoče obravnavati kot predhodnike sodobnih težkih-kosilnic.
Zahvaljujoč napredku v hidravlični tehnologiji, inženiringu materialov in avtomatiziranih krmilnih sistemih se je zmogljivost težkih-kosilnic znatno izboljšala. Ti stroji se zdaj ponašajo ne le z večjo močjo, ampak vključujejo tudi funkcije, kot so gosenični pogonski sistemi, lebdeči mehanizmi za-sledenje konturi in inteligentni krmilni sistemi, kar jim omogoča prilagajanje bolj zapletenim terenom in izpolnjevanje zahtev visoko-intenzivnih operacij. Hkrati je uporaba-zlitin z visoko trdnostjo in optimiziranih konstrukcijskih zasnov znatno povečala vzdržljivost in varnost opreme.